Andreja Slameršek

je biologinja, okoljevarstvenica, aktivistka in častna predsednica Društva za preučevanje rib Slovenije, ki se že leta neustrašno in predano bori za prostotekoče slovenske reke – da bodo koristile nam ter življu ob in v njih. Ker je prav zaradi njene neuklonljivosti in strokovnega dela Mura (za zdaj) rešena, se v zadnjem času posveča predvsem Savi in zaustavitvi gradnje hidroelektrarne Mokrice. Nedavno je kot prva aktivistka, ki ni iz Nemčije, prejela nemško okoljsko nagrado in postala še večji navdih za številne mlade, ki dvigajo glasove za podnebno pravičnost. Njen boj je tek na dolge proge na terenu sistema, ki je narejen za to, da naravovarstvenike izčrpava. Čeprav so ji že večkrat odkrito grozili, za naravo ne sklanja glave, ne omahuje, ne kalkulira in ne sklepa zavezništev. Za svobodne reke bo šla do konca.

Bitka za naravo je bitka za človeka

Zadnjih šest let ne zatisne očesa, ne da bi pomislila na reke. Tudi na krajši oddih se ne poda brez zagotovitve, da se lahko kadarkoli poveže s spletom. Roki za pritožbe – za to, da izkoristi vse pravne poti v boju za naravo – so neusmiljeni. Ne dopuščajo popravnega izpita. Čeprav jo veliko ljudi podpira, njena ramena nosijo večino bremena boja za prosto tekoče reke v Sloveniji. Petdeset odstotkov smo jih žrtvovali za pridobivanje električne energije, zdaj je dovolj, pravi Andreja Slameršek. Rešila je Muro, zdaj rešuje spodnjo Savo, pri čemer jo je »zmotila« mednarodna okoljska nagrada nemške fundacije Schweisfurth. Je prva ženska prejemnica in prva, ki ni iz Nemčije. Kot so dejali, bi svet v boju proti Goljatom potreboval več takih Davidov.

Nikogar, ki stoji za njo, ne imenuje z imenom. Zaradi varnosti. Preveč so dragoceni, da bi jih izgubila. V teh letih si je pri delu v uradnih institucijah in tudi nevladnih organizacijah nabrala ogromno strokovnega znanja, pri manevriranju skozi zakonodajo pa ji pomaga veliki podpornik – odvetnik. Ščiti jo pred stalnimi napadi: prijave na inšpekcijo, lažni pregoni, napadi na društvo, ko so ga hoteli prevzeti z masovnim včlanjevanjem vanj. »Čeprav smo imeli v društvu dovoljenje za izvajanje raziskave na Savi, so nas prijavili trem inšpekcijam. Ena od njih ni ukrepala, z eno smo morali urediti na sodišču, z okoljsko pa proces še traja. Smo pa morali plačati že skoraj 6000 evrov globe. Ker smo imeli vsa dovoljenja, pričakujemo končno zmago, ampak do tja je dolga in naporna sodna pot.«

Tako poteka njen vsakdan – bitka za naravo, »oplemenitena« z mnogimi resnimi poleni, katerih namen je aktivista izčrpavati s tem, da se mora braniti in dokazovati svoj prav. Vendar je Andrejin prav v korist vse družbe.

Čiste reke, čista pitna voda. Ob nominaciji za Slovenko leta je dejala, da bo za reke naredila vse – in jo sprejela kot priložnost za širjenje sporočila o škodljivosti ograjevanja oziroma zamejevanja rek, za priložnost ozaveščanja ljudi o pomembnosti rečnih sistemov.
Zakaj je tako pomembno, da reke tečejo svobodno, da jih ne spravljamo v umetne struge, jih ne zamejujemo s hidroelektrarnami? »Glavno poslanstvo Društva za preučevanje rib Slovenije je ohranjanje narave – to je varovanje živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih habitatov, s čimer pa varujemo tudi življenjski prostor človeka. Reka ni samo korito, ki ga vidimo s prostim očesom, temveč ima svoj del poti tudi v podzemlju, zato z varovanjem rek varujemo rečne sisteme in s tem podzemno vodo. Ta pa je ključna za nas, saj je vir pitne vode. Več kot 95 odstotkov prebivalstva pri nas ima vir pitne vode iz podzemlja. Če reko, ki napaja podtalnico, pregradimo, ji zmanjšamo samočistilno sposobnost – začne se pregrevati in oddaja manj kisika, tako onesnažujemo podtalnico, slabšamo kakovost pitne vode ter za njeno čiščenje porabimo več tehnologije in kemikalij. Zato je bitka za naravo tudi bitka za človeka. Obratno pa to ne velja nujno. V naravi najprej začno izginjati vrste, šele nato čuti posledice človek. Človeška vrsta je najtrdovratnejša od vseh.«

Zadnji koščki raja. K Društvu za preučevanje rib Slovenije jo je povabila soustanoviteljica dr. Metka Povž, naša največja strokovnjakinja za ribe, ta jo je usmerila tudi v strateške dokumente. Začela je z načrtom upravljanja sladkovodnih rib in potem se je kar valilo – vse do hidroelektrarne Mokrice na Savi in HE Hrastje-Mota na Muri. Kar naenkrat so bili društvo v boju za reke, po mnenju nekaterih se neodgovorno vmešavajo v velike energetske načrte oziroma blokirajo razvoj. »Reke moramo ohraniti in zaščititi. Vemo, in za to imamo dokaze, da ribje vrste lokalno izginjajo. V Dravi je izginilo že 17 vrst rib, prav tako izumirajo v Soči – ena takih je jegulja, v Muri je izginila beluga. Treba je vedeti, da se borimo za poslednje koščke raja – da ne bi ostali brez vsega,« vneto razlaga Andreja Slameršek, ki je bila nekaj let tudi učiteljica biologije, šest let je delala na Zavodu za varstvo narave, bila nekaj časa strokovna delavka na svobodi, zadnje leto pa dela na Inštitutu za ohranjanje naravne dediščine.

Ne bodite nori. Ob obvestilu, da je prejela mednarodno okoljsko nagrado, je sprva mislila, da gre za reklamno pošto, za potegavščino, in jo izbrisala. Nato je izvedela, da jo je nominiral Ulrich Eichelman, izvršni direktor organizacije Riverwatch, in vedela, da gre zares. Zmagala je v hudi konkurenci in bila povsem presenečena. V komisiji so sedeli sami strokovnjaki, med njimi ustanovitelj inštituta za poplavne gozdove in obnovo obrečnih habitatov, mož ustanoviteljice fundacije pa je vse življenje posvetil varstvu rek. Kaj torej Nemci s to nagrado sporočajo Slovencem – da naj jim nikar ne sledimo? »Točno tako. Ustanovitelj inštituta za poplavne gozdove in obnovo obrečnih habitatov je na podelitvi dejal: 'Nas je kapitalizem že pojedel, ne dopustite, da se to zgodi tudi vam.' Še zdaj me spreletavajo mravljinci, ko se spomnim njegovega govora. Kar solzna sem bila ob tem, kako je razlagal o Sloveniji, češ da smo evropska točka biotske raznovrstnosti – imamo največjo biotsko pestrost in vsaj nekaj rek je še ohranjenih. Moram ga pripeljati v Slovenijo, da bodo to slišali naši državljani, saj se mi tega ne zavedamo. Očitno je, da spremljajo dogajanje pri nas, njihovo sporočilo pa je bilo jasno: ne bodite tako nori kot mi.«

Ekološke grožnje. Je pri izgradnji hidroelektrarn sploh možen kompromis – da jih zgradimo in do pike natančno upoštevamo vse predpisane izravnalne ukrepe? »Na žalost taki izravnalni ukrepi ne obstajajo. Pri gradnji žrtvuješ vse in ostaneš brez – tukaj ni kompromisov. Kompromis pri rekah je samo to, koliko rek bomo žrtvovali. 50 odstotkov smo jih že, ali bomo še preostale? In drugič, ali smo pripravljeni za tako majhen odstotek električne energije žrtvovati toliko naravnih virov v naši okolici? Koliko denarja bomo zaradi tega še morali vlagati v zagotavljanje poplavne varnosti, ohranjanje čiste pitne vode (v Pomurju namenjajo za zagotavljanje pitne vode milijone evrov)? Koliko hidroelektrarn bomo morali še zgraditi, da nadomestimo TEŠ in JEK? Nimamo toliko rek! Za nameček pa je treba upoštevati še hidrološko sušo, nihanje proizvodnje… – ni argumentov, ki bi opravičevali nadaljnje dodatno uničevanje narave.«

Proti obstoječim hidroelektrarnam se ne bori, opozarja pa na nujnost njihove obnove, da bodo okolju prijaznejše. Prav tako ne more biti tiho glede ptujskega akumulacijskega jezera, največjega pri nas, ki je s kopičenjem toksičnega mulja ekološka katastrofa. »Kam ga boste odpeljali? Nimamo ne tehnologije ne prostora. Če popustijo tisti nasipi in strupeni mulj prekrije okoliške njive, bomo ostali brez rodovitne zemlje.«

Zaljubljena v naravo, že od malega občutljiva za krivice, ne more postati »normalnejša« in  se zliti s tistimi, ki obračajo glave stran. Bori se sistematično, s strokovnim uvidom in s pravom kot glavnim orodjem. Je dragocena čuvarka, ki optimistično opaža, da so postale nevladne organizacije navkljub okrepljenim pritiskom in poskusom utišanja glasnejše, pogumnejše in bolj povezane.

Andreja osebno

Zbirateljska strast: »Kmalu bom začela z intenzivnim zbiranjem semen za pridelavo hrane. Pomembno se mi zdi pridelovanje hrane in da je narava okoli mene živa – da lahko še vedno uzrem lisico, jazbeca, da čez travnik steče srna, jelen … To me navdušuje. To si prizadevam v življenju – živeti v naravi in z njo, zato upam, da se čim prej odselim na podeželje.«

Čudna navada: »Mogoče ta, da kadar sem pod velikim pritiskom, si navijem svojo muziko naglas ter zraven pojem in plešem.«

Hobi: Pred sedmimi leti se je začela potapljati, saj je potrebovala takšen hobi, ki ji bo omogočil popoln odklop.

Najboljši nasvet: »Dal  mi ga je moj oče, ko mi je pred leti, sredi največjih bojev za reke, dejal: Ne pečaj se s politiko. Samo stran od nje!«

O prihodnosti družbe

Ne zna si predstavljati neke pozitivne slike za našo prihodnost. »Si pa želim, da bi živeli v idealnem svetu, kjer bi bili vsi srečni, imeli vsi vsega enako in dovolj; živeli bi v sožitju z naravo in bi se mi prilagajali naravi, ne da si jo ves čas podrejamo. Tam izkoriščanje planeta in ljudi ne bi več obstajalo.«

* Pred ribami in rekami se je 14 let posvečala pticam kot članica Društva za preučevanje in opazovanje ptic Slovenije, nato je soustanovila društvo Nigritella ter se z njim zavzemala za zaščito divjih orhidej (v Sloveniji jih imamo več kot 70 vrst), nato se je ukvarjala z deževniki. Od nekdaj pa si želi postati kmetica.

O drugi nuklearki

»Če nismo pripravljeni narediti nič za zmanjšanje porabe električne energije, potem druge možnosti kot v drugi nuklearni elektrarni ne vidim. Sicer si bomo z izgradnjo celega kupa elektrarn nagrmadili ogromno problemov – ne samo za naravo, ki jo bomo zradirali, ampak tudi človeka. Elektrifikacija vsega je brezglavi koncept – kaj bomo z akumulatorji, kopičenjem težkih snovi? Premalo razmišljamo o zmanjševanju porabe, o spreminjanju načina našega življenja.«

Več v reviji Jana, št. 2. 11. 1. 2022

Glavna pokrovitelja