je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki je vez med gluhim in slišečim svetom, kar je še posebno v času epidemije zanje lahko življenjskega pomena. Znakovni jezik ji je bil tako rekoč položen v zibelko, saj se je rodila gluhima očetu in materi. To jo je usmerilo na njeno življenjsko pot: želela je pomagati drugim. Po težki ločitvi, ko je s hčerko najstnico ostala na cesti in s pomočjo dobrih ljudi dobila streho nad glavo, ji je uspelo končati študij pedagogike/andragogike. Za diplomsko delo je prejela Prešernovo nagrado. Ko si je uredila življenje in se pri dobrih štiridesetih odločila za magistrski študij psihosocialne pomoči, je pod svoje okrilje sprejela še dva malčka, za katera biološka mama ni našla (po)moči. Padci v življenju so ji dali samo še več moči za pomoč drugim. Poseben izziv zanjo je tolmačenje gledaliških predstav, ki so bile do zdaj gluhim nedostopne. Skozi svoje izjemno zavzeto delo psihosocialne delavke in tolmačke Sparkova simbolno pomeni še vedno precej prezrto skupnost gluhih in jim odpira nova vrata.
