je pionirka slovenske psihoonkologije in soustanoviteljica Društva onkoloških bolnikov Slovenije, ambasadorka Fundacije FIHO in prejemnica državne medalje za hrabrost. V času, ko je diagnoza rak pomenila smrtno obsodbo in so jo pred bolniki skrivali, je razumela, da bolniki ne potrebujejo le zdravil za telo, temveč tudi za dušo. Da morajo in zmorejo pogledati resnici v oči, a pri tem potrebujejo nekoga, ki jim bo prisluhnil in jih spremljal na poti. Da je na pragu smrti lahko življenje še posebej žareče in da se iz bolečine lahko rodijo biseri, ki trajajo večno. Pravi, da se sreče ne da kupiti, da ta pride takrat, ko soustvarjaš naš svet in kaj dobrega narediš tudi za druge. Tega se nikoli ni nehala držati in pri osemdesetih je njena telefonska številka še vedno vsak ponedeljek na voljo bolnikom, ki potrebujejo toplo besedo ter strokoven nasvet. Svoje petdesetletno delo na področju psihoonkologije je popisala tudi v knjigi, pomenljivo naslovljeni Nešteto razlogov za življenje.
