je športna plezalka, ki nas pri komaj dvaindvajsetih razvaja z velikimi športnimi dosežki. Je sedemkratna svetovna prvakinja, z 31 zmagami v svetovnem pokalu pa že zdaj najuspešnejša športna plezalka vseh časov. Letos nas je navdušila tudi z zgodovinsko zmago na olimpijskih igrah v Tokiu, športno plezanje je bilo namreč tokrat sploh prvič del olimpijskega sporeda. Več ni mogoče, osvojila je vse. Pa ne le v športnem plezanju, temveč tudi na naravnih plezališčih, saj ji je letos kar dvakrat uspelo preplezati doslej najtežjo smer, ki jo je kdaj koli na pogled, brez predhodnih informacij, preplezala ženska. Bojevita, le na videz krhka Korošica ne pozna strahu in ima izjemen občutek za plezanje; smer vidi tudi tam, kjer je drugi ne. Ustvarjena je za težke izzive, saj je lažji sploh ne motivirajo več. Hkrati pa je preprosta, prijazna, vedno pripravljena pomagati. Šampionka od glave do pete!
Športna plezalka Janja Garnbret je pri komaj dvaindvajsetih letih prepričljivo najboljša športna plezalka na svetu. Po številnih drugih uspehih in vrhunskih dosežkih na svetovnih prvenstvih in v svetovnem pokalu je simpatični Korošici letos v Tokiu uspelo osvojiti še prvo zlato olimpijsko kolajno v zgodovini športnega plezanja. Ta atraktivni šport, in sicer njegova najtežja disciplina, kombinacija težavnosti, balvanov in hitrosti, je bil namreč sploh prvič del olimpijskega sporeda. Za povrh je Janja letos zabeležila zgodovinski dosežek tudi na naravnih plezališčih, saj ji je v steni v Španiji kar dvakrat uspelo preplezati doslej najtežjo smer, ki jo je kadarkoli na pogled, torej brez predhodnih informacij, preplezala ženska. Nedavno so jo, vsekakor zasluženo, tretjič izbrali za slovensko športnico leta. Za svojo vzornico pa so jo že zdavnaj izbrali tudi številni otroci oziroma mladi, ki jih Janja, ta »ženska pajek«, kot ji radi rečejo v medijih po vsem svetu, navdihuje tako s svojo športno kot tudi siceršnjo življenjsko potjo.
Plezala po drevesih, omarah, vratih … Janja je že pri šestih letih vedela, da bo plezanje njena usoda, njen šport. »Trenirala sem tudi ples, atletiko, igrala tenis, a plezanje je bilo vedno prvo. Nikoli nisem podvomila, da plezanje ne bi bila stvar, ki bi jo počela v življenju. Od malega sem verjela, da mi bo uspelo v plezanju. Še takrat, ko sem samo plezala in uživala. Kot majhna sem plezala po drevesih, omarah, vratih, vsepovsod. V Slovenj Gradcu so postavili promocijsko steno in takoj sem prišla do vrha, v prvem poskusu. Staršem so rekli, da me morajo vpisati v klub. Takoj sem začela s treningi, enkrat na teden, nekaj ur, potem dvakrat. Moj prvi trener je bil Rok Šisernik, ki se je pozneje, žal, ponesrečil. Leta 2008 potem nisem tekmovala, nato so staršem svetovali, naj me prepišejo v Velenje ali na Ravne. Ker starši delajo v Velenju, so me vpisali v velenjski klub, in tam se je začelo še bolj resno treniranje, petkrat, šestkrat na teden. V Velenju je bil do leta 2019 moj trener Gorazd Hren in vedno rečem, da sem športno kariero zares začela prav v velenjskem klubu. Zdaj pa je moj trener Škofjeločan Roman Krajnik.«
Zakaj je boljša od drugih? »Zelo sem pridna, disciplinirana, trdo treniram. Sem trmasta Korošica, vztrajna. A takšni so vsi športniki. Pravijo mi, da razumem gibanje. Rada treniram tudi, kadar je težko, to morda dela razliko med mano in drugimi tekmovalkami. Kdaj je težko trenirati? V pripravljalnem obdobju, ko je treningov res veliko. Veliko delaš za moč. Moraš 'tiščati' skozi trening. Koža na prstih te peče. A z glavo moraš ostati pri cilju, ki si si ga zadal, in iti preko tega.«
Trenirala, spala in jedla. Je imela močnejšo motivacijo, ko je trenirala za olimpijske igre v Tokiu? »Za olimpijske igre sem trenirala več kot ponavadi, po deset treningov na teden. Delala nisem nič drugega kot trenirala, spala in jedla. Motivacija pa je bila res velika in bila sem res dobro pripravljena. Ampak ko zdaj gledam nazaj, mi ni jasno, kako sem zdržala vse te treninge ...«
Občutki med plezanjem. »Težko je opisati te občutke. Počutim se močno in lahkotno hkrati. In nič ne razmišljam. Vse je avtomatsko – točno veš, kako postaviti nogo, kam gre roka, kam gre telo. Čutiš vsak gib. Čutiš gibanje.« Janjino telo je natrenirano, mišičasto, močno ... »Pri plezanju delajo vse mišice, prsti na rokah, noge, celo telo ... Telo mora biti močno. Čutiš vsako mišico. Včasih me po treningu vse boli, tudi mišice, za katere nisem vedela, da jih sploh imam,« se smeje.
Razgibani treningi. »90 odstotkov treningov naredim v steni. Ne hodim v fitnes, zdi se mi, da je z lastno težo bolje trenirati kot z utežmi. Kadar sem prosta, grem teč, a ne predolgo, pol ure lahkotnega teka, da se prediham in dobim splošno kondicijo. Potem naredim še treninge s fizioterapevtom v Divači, to so preventivne vaje za zaščito pred poškodbami.«
Brez Romana ji ne bi uspelo. Za njen uspeh ima velike zasluge trener Roman Krajnik, pravi Janja. »Res me dobro pozna, ve, kaj potrebujem na treningu, katere vaje, vidi stvari, ki jih jaz ne, naredi dober načrt treninga, pozna moje slabosti in močne plati. Zelo sva povezana, zaupava si, kar je zelo pomembno. Povem mu svoje mnenje, on meni, in z lahkoto se pogovoriva.«
Izjemen občutek za smer. Roman Krajnik pravi, da Janjo od drugih tekmovalk loči izjemen občutek za smer, Janja pa, da je to njena sposobnost, da se med plezanjem z ničimer ne obremenjuje. »Med olimpijskimi igrami, na primer, nisem pustila, da bi me zmotili pričakovanja in pritiski. Vsi so pričakovali, da bom zmagala, a se s tem nisem obremenjevala. Mislila sem samo na to, da sem ogromno trenirala, da sem dobro pripravljena in da lahko zmagam. Nadzorovala sem svoja čustva. Na tekmah te čustva ne smejo zmotiti. Tekmovalke te poskušajo vreči iz tira, a ti moraš imeti svojo 'linijo'. Če sem vesela in dobre volje, potem plezam, kakor znam. Biti moraš pozitiven, osredotočen in zbran.«
Prihodnji izzivi. »Sem še mlada, pa sem dosegla že vse, o čemer sem sanjala. A vedno imam nove cilje. Tekme, projekte v skali, cilje v naravnih plezališčih, rada bi postala trenerka plezanja, da bom lahko prenesla svoje znanje na mlajše generacije, a pravim, da me bo itak vodilo življenje. Tekmovala bom tako dolgo, dokler bom v tem uživala, dokler bom imela željo po zmagah.«
Najpomembnejše v življenju. »Predvsem to, da imam okrog sebe ljudi, ki me imajo radi, ki mi bodo stali ob strani v slabih in dobrih trenutkih. Če imam to, družino in prijatelje, me ni strah ničesar.«
Včasih gre tudi brez plezanja. »Moje življenje se ves čas vrti okrog plezanja, še kadar grem plezat v naravna plezališča, grem iz užitka. Sicer pa grem pozimi rada v tople kraje, da vsaj malo odmislim plezanje in treninge. Rada se družim s prijatelji, skupaj gremo nakupovat ... Leta 2018 sem končala gimnazijo, a nisem šla naprej študirat, ker sem se osredotočila na treninge plezanja. Sicer pa rada gledam serije na Netflixu in poslušam glasbo, house, techno pa tudi pop. Večino prijateljev imam iz plezalskega sveta, a tudi s sošolci iz osnovne šole in gimnazije sem ohranila stike, rada grem z njimi na kakšno kavo in klepet.«
* Dokumentarec Stena – vzpon do zlata. O Janji in še treh elitnih plezalkah so posneli 95-minutni dokumentarec Stena – vzpon do zlata (The Wall – Climb for Gold). Predpremierno so ga že predvajali tudi pri nas, v prostorih obnovljene Cukrarne. Film prikazuje psihološke in fizične vzpone ter padce plezalk na treningih pred olimpijskimi igrami v Tokiu, snemali so ga več kot dve leti. Janja je imela najprej zadržke, a je v snemanje nato vseeno privolila in zdaj rada pohvali ekipo, ki je svoje delo opravila nevsiljivo, a vrhunsko. V filmu med drugim pravi: »Moj perfekcionizem me lahko uniči.« Pa tudi: »Ko tekmuješ, sta samo ti in stena.« Film si bomo v Sloveniji lahko ogledali januarja.
* Podpora staršev. »Starši so moji prvi podporniki, moji prvi sponzorji. Vedno so me podpirali v vsem, kar sem počela, me vozili vsepovsod. Vedno smo imeli dober odnos, zdaj imamo še boljšega, še vedno spremljata moje tekme, me prideta tudi pogledat v živo. Res se dobro razumemo.«
Revija Jana, št. 51, 20.12.2021.
