Nika Kovač

Da se je inštitut v dveh letih od ustanovitve spremenil v izjemno aktivno organizacijo, je po njenem mnenju krivo to, da ne marajo dolgih sestankov, pametovanja in intelektualizma. »Na živce nam gredo tisti ljudje, ki vedno vedo, kako bi bilo treba kaj narediti, a nikoli ne storijo nič. Mi se pa kar lotimo in smo kot trmasti bikci. Motivirajo nas zelo jasni cilji in konkretne vsebine ter v kampanjo nikoli ne vstopamo, če ne vemo, kaj želimo doseči.« Uspelo jim je z redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, z referendumom za vodo in pri sprejetju amandmaja k proračunu, zaradi česar bodo prebivalci Anhovega končno prišli do neodvisnega vodovoda in čiste pitne vode. Začeli so tudi z vzporednimi boji, kot sta podpora in pomoč pri zbiranju podpisov za policijski sindikat – akcijo za delavske pravice proti kapricioznim delodajalcem. »Ljudje nas kar pokličejo in vedno najdemo nenavadne zaveznike. Verjamem, da kakor obstajajo dobri državljani in slaba oblast, obstajajo slabo vodstvo policije in dobronamerni policisti.«
In logično je, da so tudi del iniciative Glas ljudstva.

Držati moramo skupaj. Akcija Slovenka leta že desetletja slavi ženske, ki družbo spreminjajo na bolje, in Nika je bila zaradi nominacije tako presenečena kot ganjena. »V resnici sebe nikoli ne vidim v tem kontekstu, vedno vidim ljudi, ki z mano delajo. Če bi obstajala nagrada za najboljši kolektiv, bi si nominacijo gotovo zaslužil kolektiv inštituta. V vse boje so vložili ogromno truda, se odpovedali zasebnemu življenju, sklenili mnogo zavezništev, da sem lahko samo počaščena, da punce delajo z mano in me sprejemajo kot direktorico inštituta. Nominacija je zame presenečenje zato, ker se vedno vidim vpeto v kolektiv, mi pa veliko pomeni, saj pri svojem delu pogosteje prejemam negativne kot pozitivne odzive.«

Kljub ostrim, zadnje čase tudi žaljivim odzivom pa se s študija na ugledni Univerzi Kolumbija v New Yorku, ki ji ga je kot edini Evropejki omogočila Obamova fundacija, rada vrača domov. »Obožujem Ljubljano, ljudi v Sloveniji. Verjamem, da tukaj živimo dobri ljudje, ki smo pripravljeni veliko delati in pomagati. Ljudje so že v prvi uri akcije vodovod za Anhovo poslali toliko podpisov podpore, da sem nam je sesula spletna stran. In to je nekaj, zaradi česar bom tukaj vedno doma in zaradi česar se bom vračala. Je pa trenutna vlada res naredila toliko škode, kaosa in negotovosti – čuti se, da nas hočejo spreti, ustvarjajo delitve in razprtije med nami. Zato moramo ljudje držati skupaj.«

Otočki dobrega. V nasprotju z večino Nika namesto prelepe narave vedno pohvali prebivalke in prebivalce naše dežele. To se ji zdi pomembno, saj bi rada gradila skupnost tukaj in spreminjala svet od tukaj navzven. »Jaz hočem delati tukaj. Res smo fenomen – po majhnih mestih in vaseh delujejo izjemne skupnosti, ki se trudijo izboljševati lokalno okolje, veliko sem jih spoznala v času referenduma za vodo. Za vsako slovensko mesto lahko sedaj naštejem tak otoček dobrega, kolektiv, s katerim se počutim dom in s katerim lahko delamo. Da imamo to in da smo sposobni presegati razlike med nami, da nam je zelo jasno, kaj hočemo obraniti – javno dobro –,  je res redkost. V Sloveniji se da narediti toliko lepega in dobrega prav zaradi ljudi. Zaradi tega se mi zdi vredno ostati tukaj.«
Selitev v New York jo je spremenila. »Si tujec, zelo sam, imaš dostop do vsega, a si brez pristne človeške topline, kar te zelo pretrese. Ne vem, ali bom zaradi tega boljši vodja – o tem redko razmišljam –, vem pa, da bom človek z dodatnimi izkušnjami, ki imam stik z mnogimi krasnimi ljudmi po svetu in dostop do nekaterih podatkov, do katerih mnogi ne morejo.«

Tukaj smo, pazite se! Nika pogosto opominja na krutosti ameriškega sistema, ki ga spoznava od blizu. »Pogosto jamram, kako si tam ljudje ne morejo privoščiti zdravljenja, da vidim šotore na cesti, ker ljudje s službami nimajo denarja za stanovanje, kako v resnici vlada popolna izolacija. Prijateljica mi je rekla, da lahko na metroju mirno jokam, ker za to nikomur ni mar. 'Mi živimo vsak zase,' mi je dejala. Jaz pa vem, da če bi v Sloveniji kdo jokal na cesti, bi se ob njem zelo hitro našel kdo in ponudil pomoč. In moja mama je res dobro rekla: 'Mi smo Amerika'. V to res verjamem! Vendar ne smemo dovoliti, da nam to katerakoli oblast odvzame!«

Za januar v Inštitutu 8. marec pripravljajo pomemben zakon, o katerem še ne more govoriti, in opozarja, da so naš naslednji veliki referendum volitve. Nanje si aktivno prizadeva spraviti mlade. »V prihodnosti ne nameravam postati predsednica ne političarka, se bom pa vedno glasno zavzemala za boljšo družbo. Še naprej si bomo prizadevali vzdrževati ta aktivistični tempo, saj verjamemo, da katerakoli vlada bo že prišla, bomo, žal, potrebni. Morali jim bomo gledati pod prste, na okopih braniti pridobljene pravice in spreminjati, izboljševati. Tukaj smo, naj se pazijo!«

* Napadi

»V tem trenutku me imajo radi, že čez dva meseca se lahko to spremeni,« je dejala na začetku novembra. Malo manj kot dva meseca je trajalo, da so se nad njo silovito zgrnili črni oblaki. Samo zato, ker je s sodelavkami informacijski pooblaščenki poslala povsem legitimno vprašanje o pisanju predsednika vlade vsakemu državljanu.

Moč skupnosti

»Nič ne moremo same. Tudi nas 12 je premalo. Stvari se lahko spremenijo samo, kadar se nas več poveže in usklajeno deluje, kadar se ne odmikamo in se preprosto podamo v boj. V skupnosti je rešitev, skupnost je upanje in zame so skupnost spremembe.« V inštitutu vedno prisluhnejo in delujejo, kadar imajo občutek, da se sprejema ukrep, ki škoduje ljudem, jim slabša življenje, razsuva pozicije in spodbuja revščino. »Da se to spremeni, bomo naredile vse. Trdno verjamemo, da je na tem svetu dovolj vsega za vse. To je cilj, ki ga zasledujemo.«

Prihodnost družbe?

»Edina možna prihodnost družbe je, da ustvarimo moč ljudi, ki se je elite bojijo. Ne z nasiljem, agresijo, ampak da držimo skupaj in uporabljamo demokratične vzvode ter se oglasimo takrat, ko je treba. Prakse, ki jih razvijajo elite, so grozne in zazrte vase. ZDA je svetovna sila, ki premika stvari po šahovnici z interesom nabijanja lastnega kapitala, in pred tem si ne zatiskam oči. Kljub vsemu pa v Sloveniji lahko živimo dobro, lahko vzpostavljamo nove prakse, in za to se mi zdi vredno boriti.«

Nika osebno

Zbirateljska strast: Knjige. Zelo rada imam otroške slikanice, ker se mi zdijo ilustracije zelo lepe.

Neobičajna navada: Spim s prižgano lučko, ker mi na polno dela domišljija in se marsičesa tudi bojim.

Največji strah: Višina, letenje z letalom (še vedno) – pred poletom se vedno od vseh poslavljam, saj mislim, da bo konec sveta.

Najboljši mamin nasvet: Ne spoštuj avtoritete samo zato, ker je avtoriteta, vedno jo preizprašuj.

Revija Jana št. 52, 28.12.2021